- Misli prvega berila in evangelija na pogled nimata kaj skupnega. Berilo nam predstavi Božjo postavo za ljudi, za Izraelce je to "ustava". Bila je predmet številnih razprav, razlag, prepirov: sčasoma jo ponižajo na preko 600 zapovedi in prepovedi. Postane vodilo, ki navaja k brezdušnemu izvrševanju predpisov, ki veže, bremeni (nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se jih niti s prstom ne dotaknete). Tudi v krščanstvu se je dogajalo podobno in to odmeva še danes: poznamo razpredelnice grehov in kreposti, zazvenelo je kot vera zapovedi in prepovedi, vera, ki ograjuje, utesnjuje, jemlje svobodo, zatira vsako dobro voljo: življenje z vero in po veri postaja težko, odvratno. Še danes tako izkrivljeno pojmovanje marsikoga odvrne od krščanstva.
- Da bi postavil stvari na svoje mesto, jim vrnil prvotno vrednotenje, je Jezus res moral biti odločen, kot ga vidimo v današnjem evangeliju. Si ga lahko predstavljamo, ko z bičem izganja iz templja daritvene živali, ko prevrača polne mize zlatih, srebrnih in bakrenih kovancev, si lahko predstavljamo zaprepadenost trgovcev, ki jim jemlje sapo. Gospod ostaja odločen:
- gorje vam, hinavci, od vsega dajete desetino, opustili pa ste najpomembnejše v postavi, pravičnost, usmiljenje in zvestobo;
- zavrača le zunanje opravljanje molitev in daritev (staro in vedno novo), navaja preroka: to ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene;
- morda tem zaprepadencem kliče v spomin Jeremijeve besede poboljšajte svoja dejanja in ne zanašajte se na varljive besede: tempelj Gospodov, tempelj Gospodov imamo.
- Svojim sodobnikom in v enaki meri tudi nam želi Gospod dopovedati:
- legalizem, kopičenje in množenje predpisov, slepo oprijemanje predpisov ni v oporo, ampak človeka zasužnjuje, ga ubija;
- tempelj in daritve, zakmašna obleka in nedeljska maša sama po sebi nič ne pomeni, če ni zraven človeka, ki bi s srcem prišel počastit in se zahvalit svojemu Očetu v nebesih ter utrjevat prijazne odnose z drugimi ljudmi (čudno znano zveni očitek: vsako nedeljo gre k maši, pa ni nič boljši od drugih, ki ne gredo);
- Kristus hoče uveljaviti tisto, kar je konec koncev bolj božje in bolj človeško: med Bogom in človekom naj ne bi prevladoval zadrgnjen vojaški odnos, zabetoniran z zapovedmi, ampak prijazen odnos dveh oseb: Oče ve, česa potrebujete, in nas navaja k besedam: Oče naš, ki si v nebesih; mar ne strne tega, kar smo danes slišali na: ljubi Gospoda, ljubi bližnjega kot samega sebe!
Iz knjige Gospodov dan z Besedo.