Pot! S to eno samo besedo pogosto označujemo človeško življenje. Navadno vidimo na začetku te poti rojstvo, na koncu smrt. Božja beseda nam danes to pot riše v razsežnostih, ki nedoumljivo presegajo človeška razmišljanja: na začetku je Bog, ki človeka kliče na pot – preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, te poklical – sledi zagotovilo učlovečenega Boga: jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, bo živel.

Abraham ni izgnanec, politični begunec, Bog ga kliče iz znanega, domačega, varnega okolja, iz domovine v negotovost, v neznano:

– pojdi iz svoje dežele, iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem: ne ve, kam ga bo Bog vodil, vendar posluša njegov glas, gre na pot, v negotovost;

– to je vzorec, model krščanske eksistence, kot povzema Pavel Hebrejcem: ker je veroval, je ubogal klic, odšel je, ne da bi vedel, kam gre;

– krščanska eksistenca ni eksistenca vsestransko zavarovane udobnosti in gotovosti, pomeni pot na področje božjega, za človeka nepredvidljivega, je pot vere, ki je ni mogoče računalniško usmerjati, nekateri pravijo: je pot v temo;

– s krščansko eksistenco je vedno povezan pogum za tveganje, ki pa pozna zanesljiv temelj, zaupanje v Boga – proti upanju je upal!

Evangelij nam kaže, da pot vere le ni pot v temo, Gospod gre pred nami:

– Jezus vzame s seboj Petra, Jakoba in Janeza in jih povede na visoko goro, vpričo njih se je spremenil: za hip bleščeča svetloba, znani osebi stare zaveze, glas iz oblaka potrjuje: ta je moj ljubljeni Sin, Peter ugotavlja: dobro je, da smo tukaj –  potem pa spet vse po starem;

– pa vendar ni več tako kot prej: prikazal se je pravi Jezusov obraz, učlovečeni  Bog se je za hip predstavil v sijajni podobi svoje božanskosti;

– prav s tem se razodeva tudi prava človekova podoba: ni več le bitje telesa in duha, zdravja in bolezni, igrivosti in utrujenosti, življenja in smrti – človek je božja podoba, je bitje večnosti in neskončnosti, naša vsakdanja stvarnost  skriva več, kot sploh moremo slutiti – v božjih očeh je človek nepojmljiva vrednota.

Bog potrpežljivo čaka, da mu dopustimo, da nas očisti grešnosti – nočem smrti grešnika. Jezus je od Očeta sprejel odrešenjsko poslanstvo zato, da bi tudi iz nas vse bolj žarela plemenitost in lepota božje podobe, ki nam je vrojena. Z dogodkom na gori nam daje vedeti, da je pot dolga in naporna, napolnjena s preizkušnjami, vendar ni pot v temo, ampak pot k vstajenju, k neminljivosti.

Vir:  Br. Metod Benedik: Gospodov dan z besedo